Že v antični Grčiji so ga igrali, poznali so ga pod imenom Urania, igrali so ga kasneje v antičnem Rimu, srednjem veku. Tako, kot se igra danes so ga nadgradili konec 19. stoletja v skandinavskih državah. To ni šport povezan s smučanjem, govorim namreč o rokometu, najhitrejši športni panogi in mogoče eni najbolj grobih. V nadaljevanju vam bom predstavil trenutno najbolj izkušeno rokometašico v Sloveniji, ki prihaja iz Gorenjske, iz okolice Kranja, a že vrsto let igra na Primorskem, kapetanko ŽRK Ajdovščina, Uršo Zelnik.
Urša, trenutno ste ena najbolj izkušenih rokometašic, povejte nam, kdaj ste se prvi srečala z rokometom?
Z rokometom sem se srečala na podružnični osnovni šoli Simona Jenka, ko sem kot 8-letna deklica prvič udeležila krožka na šoli. Učiteljica za športno vzgojo je iskala dekleta za morebitno igranje rokometa in sem se rekla, zakaj pa ne.
Kateri klub je bil vaš prvi klub za katerega ste igrala?
Eno leto sem hodila na krožek na šoli, potem, sem odšla v Rokometni klub Naklo, ki je bil najbližji mojemu domu. V kategoriji mlajših deklic, takrat sem trenirala pod okriljem Maruše Kovač, smo bile vedno med top 3 v državi, naslov državnih prvakinj smo osvojile v kategoriji kadetinj. Rada bi še omenila to, da sem že kot 14-letno dekle zaigrala za prvo člansko ekipo RK Naklo, ki je igralo v 1.B ženski državni ligi. Zadnje tri sezone, ko sem bila še del RK Naklo, smo igrale v 1. A članski ligi. Moram pohvaliti takratno vodstvo kluba v Naklem ter vse soigralke, da smo bile močna ekipa, vse od »mini« rokometa naprej.
_________________________________________________________________________________
»Na Uršo Zelnik imam lepe spomine. Na igrišču je bila vedno pozitivno nasmejana, redno je hodila na treninge, bila je disciplinirana. Vedno je pomagala svojim soigralkam, vedno jim je prisluhnila. Ekipo je držala skupaj, tudi takrat, ko ekipi ni šlo, ko so izgubile tekmo. Urša jih je spodbujala, motivirala in je bila že takrat pomemben faktor v klubu, da smo se na prvenstvo bolje pripravile. Tista generacija z Uršo je bila ena posebna generacija, katero sem prevzela, ko so igrale v kategoriji mlajših deklic A. In nato so v zelo kratkem času prišle med najboljše tri v državi, to je bilo res vrhunski občutek. Na začetku niso bile tako samozavestne, potem, ko sem jih psihično pripravila na tekme, je igra stekla. Ne bom nikoli pozabila, kako je Urša rekla soigralkam, »če Maruša reče, da zmoremo, potem zmoremo«. Urša nikoli ni rekla ne morem ali ne zmorem, vedno je bila pripravljena vse narediti za uspeh ekipe. Ko je bila bolna ali poškodovana, vedno je bila na treningu, motivirala ostale punce. Urša Zelnik je res ena posebna punca, bila je steber naše mlade druščine in tudi sedaj, ko igra za Ajdovščino pomeni, da je res punca z dušo in telesom v rokometu zato sem ponosna na njo, da ji je uspelo« je nekaj besed o svoji varovanki povedala Maruša Kovač, ki v ŽRK Tržič nadaljuje z rokometom, mlada dekleta uči, kako postati uspešna vratarka.
__________________________________________________________________________________
Najbrž vas je na vaši športni karieri treniralo veliko trenerjev, bi mogoče koga posebej izpostavila?
Res je, vedno je bilo tako, da ko sem prišla na višjo starostno raven sem dobila novega trenerja. Vendar bi tukaj izpostavila trenerja Braneta Leskovca, pod njegovim vodstvom sem bila največ let v klubu, nato trener Jože Cuderman, kateri je bil boj prvi članski trener. Zadnji dve sezoni, za časa moje srednje šole Gimnazije Kranj, ko sem še igrala za Naklo, je bila naša trenerka Pegi Berce.
_________________________________________________________________________________
»Ko sem prvič na treningu videla Uršo, sem takoj opazila velik potencial, bila je izredno talentirana. Ena redkih, ko te je res poslušala, resnično je imela veliko željo se naučit vseh rokometnih prvin in kasneje se je izkazalo, ko so prihajali prvi rezultati, da so bili treningi kvalitetni. Takrat sem vodila kadetsko ekipo RK Naklo Peko Tržič, ko smo dobrih 11 let nazaj dosegle največji klubski uspeh ter postale državne prvakinje. V času najstniškega obdobja marsikatera punca konča aktivno igrati, Urša je vztrajala naprej, kar pri njej izredno cenim in zelo sem vesela, da nadaljuje s svojo rokometno kariero« je o Urši povedala njena takratna trenerka Pegi Berce.
__________________________________________________________________________________
Pod vodstvom Pegi Berce ste dosegle največji klubski uspeh?
V kategoriji kadetinj smo v sezoni 2014-15 postale državne prvakinje, sama sem takrat izmenično igrala že za prvo ekipo članic. Takrat smo bile zelo vesele naslova, v finalu smo premagale Krim z rezultatom 17:14. Sezono smo zaključile z 22. zmagami, 1 porazom in 1 neodločenim izidom.
Kako se je potem nadaljevala vaša rokometna pot?
V vseh mlajših selekcijah sem bila v reprezentanci, s člansko klubsko ekipo pa je bil naš večni rival Ajdovščina. In ravno proti njim sem uspešno odigrala naše medsebojne tekme in takrat je po tekmi k meni pristopil takratni trener Dušan Vidmar in me povabil na Primorsko. V tistem času se bila na veliki prelomnici, začela sem s študijem na fakulteti za šport v Ljubljani in sem vedela, da ne bom mogla redno trenirati v Naklem in sem sprejela vabilo in sedaj igram za ŽRK Mlinotest Ajdovščina.
V navadi je v najstniških letih vsaka športnica postavljena pred dejstvo, kaj pa sedaj ali zaključiti športno pot ali nadaljevati s kariero, je bila za vas to težka odločitev?
Na začetku nikoli nisem razmišljala o tem, da bi v življenju imela uspešno športno kariero. Že v srednji šoli, ko sem obiskovala gimnazijo Kranj in se je bilo potrebno veliko učiti, sem kljub temu uspešno krmarila med šolo in rokometom. Takrat sem bila že v kadetski reprezentanci Slovenije in sem veliko manjkala, na moje veselje nisem imela nobenih težav s šolo. Nato sem začela s študijem v Ljubljani, se priključila Ajdovščini in se je vse »poklopilo«.
Povejte nam še par besed o sedanjem klubu ŽRK Mlinotest Ajdovščina, kako ste povezane z vašimi soigralkami?
V Ajdovščini sem že deveto leto, trenutno imam najdaljši staž igralke v članski ekipi. Moje življenjsko poslanstvo in tudi na fakulteti so nas učili tako, da je potrebno pomagati svojim vrstnicam v ekipi, da postanejo bolj samozavestne in boljše igralke, kajti, rokomet je ekipni šport in celotna ekipa mora homogeno delati, da pridejo do željenih rezultatov in ciljev. Ponavadi je tako, da je kakšna domača igralka motor ekipe, jaz pa sem se v teh devetih letih, iz mlade njim nepoznane punce, uveljavila v zaupanja vredno igralko in tako sem sedaj kapetanka ekipe, domačini so me sprejeli za svojo, kar sem zelo ponosna. Imamo polprofesionalno ekipo, punce imajo šolo, hodijo v službo, ob tem že nekaj let dosegamo zavidljive rezultate. Smo večno drugi ženski rokometni klub v državi, za profesionalnim klubom Krim. V sezoni 2023-24 smo osvojile pokal Slovenije, ko smo v Litiji premagale domačo ekipo s 31:20. Zaradi dobrih rezultatov je naš klub najbolj prepoznaven v Ajdovščini. V Ajdovščini se drugače res odlično počutim, rada pomagam svojim mlajšim vrstnicam.
Kako vi vidite trenutni razvoj ženskega rokometa v Sloveniji?
Razvoj v klubu poteka na visokem nivoju, zavedajo se, da samo mesto z okolico ima premalo vrhunskih igralk in zato nam, ki se dnevno iz Ljubljane vozimo na treninge omogočajo vse, da lahko brez težav treniramo in igramo v Ajdovščini, za kar se klubu iz srca zahvaljujem. Ženski rokomet je na v visokem nivoju, sicer Ajdovščina in Krim izstopata iz povprečja, pa vendar je veliko ekip razpotegnjenih čez celotno Slovenije, kar mi je všeč. Za še bolj kakovostni razvoj, bi morali klubi imeti vsaj normalno finančno osnovo do igralk urejene, treningi potekajo vsak dan in brez finančne osnove veliko igralk konča sezono pri 23, morda 24 letih. Pri nas v klubu je za to poskrbljeno in tako se lažje posvetih treningom in seveda domačim tekmam, kajti, kadar je domača tekma je v Ajdovščini praznik, vedno polne tribune navijačev, res imam občutek, kot, da igram za najboljše evropske klube.
Omenili ste že, da ste v mlajših selekcijah igrali za reprezentanco Slovenije, ste kdaj igrala morda za člansko reprezentanco?
Bila sem prisotna v mladinskih reprezentancah, kar sem zelo ponosna, potem pa se me odzvala vabilu v člansko reprezentanco leta 2022, ravno, ko je v Sloveniji, Severni Makedoniji in v Črni Gori potekalo EP v rokometu. Na poziciji krožne napadalke smo nalogo opravljale tri igralke, Nataša Ljepoja in Gorenjka Valentina Klemenčič ter jaz. Takrat smo dosegle 8. mesto, to je bil največji uspeh ženske reprezentance do sedaj. Na fakulteti sem v tistem času pred prvenstvom ravno magistrirala, moja magistrska naloga je bila »trajnostni vidiki organizacije EP«, tako, da o našem EP v Sloveniji vem vse. Čeprav nikoli nisem razmišljala, da bom igrala za reprezentanco, moje vodilo je bilo, najprej fakulteta, rokomet bo šport za zraven. Čeprav je prišel v moji karieri trenutek, ko sem se morala odločiti, da se bom bolj posvečala rokometu, tako kot se posvečam sedaj, da igram v Ajdovščini.
Če za konec intervjuja rečeva, se v Ajdovščini dobro počutite?
V Ajdovščini se zelo dobro počutim, vzeli so me za svojo in mi to zadostuje. V ekipi sem ena najbolj izkušenih in moje rokometno znanje rada predajam naprej mlajšim soigralkam.
Urša, na vaši športni poti vam želimo še veliko lepih rokometnih trenutkov in uspešnih tekem, pa ostanite v rokometu tudi po vaši karieri, srečno!
Fotografije so nastale na tekmi 1. ženske rokometne lige med ekipama ŽRK Mlinotest Ajdovščina ter RK Ljubljana. Na tej tekmi smo lahko poleg Urše Zelnik občudovali še tri Gorenjke, iz ekipe ŽRK Ajdovščina, soigralka Katarina Zupan, ki prihaja iz Preddvora. Za ekipo RK Ljubljana igrata Tržičanka Tea Meglič in Tinkara Rakovec, ki prihaja iz Železnikov. Zadnja še vroča novica je, da je Tinkara Rakovec postala nova »mlinarka« in bo v naslednjih tekmah združila moči s Katarino Zupan in Uršo Zelnik.
