V e-izobraževalnem svetu je že nekaj časa vroč pojem “mešanega, sestavljenega, kompleksnega učenja” (blended learning – v pedagoški teoriji lahko najdemo tudi druge izraze).
In kaj naj bi “blended learning” bil?
Resnici na ljubo – odvisno koga vprašate – in kaj s tem misli. (Podobno kot pri mnogih na novo odkritih pojmih 🙂
Na splošno bi lahko dejali, da je “mešano, sestavljeno, kompleksno” učenje tisto, ki vsebuje eno ali več od naštetih oblik učenja:
- mešano / sestavljeno / kompleksno učenje (blended learning)
je učenje, ki vsebuje učenje s pomočjo učitelja, učenje s pomočjo elektronskih pomagal (danes je aktualen splet) in ostale izvenučilnične oblike učenja (npr. uvajanje v delo, mentorstvo na delovnem mestu …) - mobilno učenje
je učenje, ki se izvaja s pomočjo prenosne naprave (mobilni telelfon, tablica) in je kot tako zasnovano z mislijo na neodvisnost od lokacije učenja - neformalno učenje
je učenje, ki se zgodi izven običajnih formalnih oblik učenja (učilnica, mentorstvo, e-učenje). Je učenje, ki se zgodi takrat, ko se ne odločimo, da se bomo namensko učili, pa se potem vseeno učimo in (morda) naučimo.
Ne glede na vrsto učenja pa velja, da se izobraževanje v organizaciji danes vrti okrog treh pojmov:
- tehnologija
- izkušnja
- ljudje
Tehnologija, ki je uporabljena za učenje lahko učeče opremi z možnostmi za dodatno uporabo virov, ki so jim na voljo. Danes tu kraljuje splet s svojo preobilico podatkov (ki odpira popolnoma novo problematiko)
Izkustva pridobljena skozi različne moetode učenja, na različnih mestih in na različne načine, prinašajo hitrejše in večje stopnje “naučenosti”. Ta kombinatorika (da se več lahko naučimo hitreje) je danes ključnega pomena pri strategijah izobraževanja v podjetjih.
Ljudje so še vedno ključni element izobraževalnih postopkov. V podjetjih je ideja, da je skupinsko reševanje izzivov, učenje z izmenjavo mnenj, razvoj učeče se organizacije še vedno ena glavnih konkurenčnih prednosti sodobnega (na znanju temelječega) podjetja.
