Microlearning / Mikroučenje
Tokrat bomo preskočili definicijo, ki jo najdemo v priljubljeni spletni enciklopediji, navedem raje eno, ki sem jo našel tule:
Verjetno ni treba poudarjati, da je tak princip učenja kot nalašč za milenijsko generacijo, ki je menda sposobna obdržati pozornost na eni stvari skoraj 90 sekund, princip pa je tudi kot naročen za mobilne naprave.
Kaj so še značilnosti mikroučenja?
V gradivih se zelo pogosto kot medij prenosa znanja pojavlja video. Kratek video!
Tudi doma in kot laiki lahko danes posnamemo čisto spodoben video!
En učni cilj na eno snov.
Zelo jasno mora biti kaj se bomo naučili, če se bomo prebili čez mikrogradivo.
Karkoli že posnamemo, naj ne bo daljše od 4 minut (nekateri viri omenjajo 5, drugi 10, nekateri 3 …). Kratko, jasno in vnaprej znano. Tudi to je en od razlogov, da nam YouTube vedno pove koliko dolg je filmček, ki si ga ogledujemo …
Če menite, da je video neprimeren medij za vašo snov, je tu še cela plejada drugih orodij – od mikroanket, do različnih Moodlovih aktivnosti, učnih kartic …
… samo jasno naj ostane sporočilo – kaj se učimo in kaj bomo po “mikrotečaju” znali.
Mikroučenje trka na velika vrata predvsem v podjetjih, kjer se principi izobraževanja radikalno spreminjajo z zaposlovanjem mlajših delavcev, ki niso več pripravljeni investirati časa v dolga izobraževanja. Z mikroučenjem velikokrat sami odpravijo oviro v znanju, z možnostmi sodobnih mobilnih naprav lahko to storijo tudi na mestu, kjer klasične izobraževalne metode ne pridejo v poštev.
A je kakšna korist od tega mikroučenja tudi v klasičnem izobraževalnem sistemu v učilni zidani?
Pa, ja. Današnji učenci in dijaki se učijo bistveno drugače kot so se generacije pred njimi. (pomislite samo na dostopnost informacij)
Nekaj idej za vpeljavo mikroučenja v vsakdan lahko dobite s temi metodami:
Razbijte klasično učno uro na 5 do 10 smiselnih delov.
Ker precej e-gradiv izhaja iz klasične tričetrt ure, so ta tudi temu primerno obširna. Včasih jih je potrebno le razbiti na smiselne dele, ki pa vseeno naj ne presegajo 10 minut. Ko pred seboj gledate tako razkosano vsebino se običajno tudi metoda podajanja te vsebine ponudi kar sama.
PechaKucha
je strukturirana metoda podajanja predstavitev, kjer se 20 podob zvrsti v 400 sekundah (20 sekund za vsako od 20 slik).
Reč ni prav dosti drugačna od Prezija ali PowerPointa, je pa zaradi omejitev (nič alinej, točno 20 slik, 20 sekund na sliko) urejena in predstavitelja prisli v zelo zgoščeno in usmerjeno podajanje ene ideje. (poslušalstvo/gledalstvo, pa to raje presnavlja, kot PPP – PowerPointPekel)
Infografike
so simpatično orodje za podajanje vsebine “na eni strani”, čeprav bi za opis tistih podatkov lahko porabili cele strani besedil. Na spletu je kopica orodij, ki pomagajo izdelati infografiko za vsakdanjo rabo, dobi se tudi brezplačne primere, ki si jih enostavno prilagodimo svojim potrebam
Video namesto predstavitve s prosojnicami
Ker že misel na snemanje nekaterim požene mravljince po hrbtu in video z učiteljem v glavni vlogi sploh ne pride v poštev, je lahko bližnjica tudi video, ki je sestavljen iz prosojnic in z jasnimi napisanimi sporočili.
Tak video se lahko izdela tudi s splošno dostopnimi programčki, se hitro oblikuje in enostavno objavi. Za razliko od klasične predstavitve reč teče kot video, podložena je lahko z glasbo in nasploh ne deluje nujno kot “učenje” ampak je lahko bolj podobna reklami.
Več namigov kako se lahko lotite katere od metod pa najdete na naših izobraževalnih straneh …
