S tekmo med ekipama ŽNK Cerklje ter ŽNK Ljubljana se bo v nedeljo, 9. avgusta 2026, ob 11. uri, začela nova sezona ženskega nogometa v 1. slovenski ženski nogometni ligi Triglav. Nova sezona bo že 35. sezona po vrsti, le v sezoni 2019/20, zaradi Covid-a, naslov ni bil podeljen. Med najbolj uspešnimi ženskimi nogometnimi klubi v našem prostoru uvrščamo aktualne državne prvakinje ŽNK Muro Nona, ki imajo zadnje štiri naslove pod tem imenom ekipe, vseh naslovov v Pomurju pa je že 14. Osem naslovov državnih prvakinj ima ekipa ŽNK Krka iz Novega mesta, vendar omenjene ekipe ni več v prvenstvu.
V sezoni 2001/2002 se je v ženskem nogometnem ligaškem tekmovanju prvič pojavila članska ekipa deklet pod imenom ŽNK Velesovo (vir NZS.si). Dekleta edine gorenjske ekipe v ligi Triglav sedaj tekmujejo pod imenom ŽNK Cerklje. V goste prihaja močna ekipa ŽNK Ljubljana, ki je lansko leto prvič osvojila naslov pokalnih prvakinj Slovenije.
Ob tej tekmi nove sezone vam bomo predstavili mlado igralko nogometa, doma iz predmestja Škofje loke. 18-letna Živa Rupar, nekdanja igralka Cerkelj, sedaj članica ŽNK Ljubljana, se je minulo sezono veselila naslova pokalne prvakinje ter tretjega mesta v slovenski nogometni ligi Triglav, najmočnejšem ženskem ligaškem tekmovanju pri nas. Ob koncu lanske sezone sva se z Živo pogovarjala v Škofji Loki. Naj na začetku še omenimo, da Živa prihaja iz športne družine, starša sta v mladosti igrala odbojko, njena starejša sestra Pika je zelo uspešna igralka squasha, večkratna državna prvakinja in najbolje postavljena Slovenka na svetovni jakostni lestvici.
Živa Rupar, najprej hvala, da ste si vzeli čas za naš športni portal po napornem ligaškem tekmovanju in reprezentančnih nastopih, povejte nam, kdaj ste se prvič srečali z nogometno žogo?
»Hvala za povabilo, ja z nogometom sem se srečala pri devetih letih, ko sem še hodila v Puštal v glasbeno šolo, kjer sem se glasbeno udejstvovala. Poleg graščine v Puštalu, kjer so prostori glasbene šole, je čez cesto nogometno igrišče. Vsakič, ko sem šla na vaje, sem z enim očesom gledala na igrišče, če kdo igra oziroma trenira. Ko sem opazila mlade punce, ki trenirajo, sem rekla mami, da bi rada videla nogomet od blizu. Po odobritvi staršev sem tako začela trenirati na Puštalu. Ob tem sem še vedno hodila na vaje kitare v glasbeno šolo, kjer sem ob treniranju nogometa s fanti naredila nižjo glasbeno in dve leti višje glasbene šole. Imela sem znanje kitare, da sem še celo razmišljala o konservatoriju, vendar bi takrat morala pustiti nogomet. Tega si pa takrat enostavno nisem želela. Pa sem se preizkusila v atletiki, plavanju, plesu, tudi košarki, vendar sem imela največ veselja prav v nogometu.
Je bilo na vašem začetku veliko deklet, ki je treniralo na nogometni travi v Puštalu, ste imeli kakšno prijateljico?
Prijateljico Tio je prav tako zanimal nogomet, zanimivo je bilo to, da sva s Tio bile skupaj že na atletiki, nato še v glasbeni šoli in na koncu še na nogometni zelenici nasproti šole. Njen oče Josip Matanović je bil moj prvi trener v Puštalu. S Tio sva potem skupaj nadaljevali nogometno kariero v ŽNK Cerklje. Še sedaj, ko ne igrava več za isti klub, sva vedno v stiku.
Kako je bilo takrat na začetku, najverjetneje so vas vaši sovrstniki posmehljivo gledali, češ, saj »nogomet« ni za punce?
Osnovno šolo sem obiskovala v Medvodah, v bližnji vasi sem imela tudi babico in dobro se spomnim, da smo na vasi veliko igrali nogomet s fanti. Njihovih reakcij se ne spomnim, vem, da jaz nisem imela nobenih predsodkov, zakaj nogomet ne bi bil dober tudi za dekleta. Kasneje dekleta nismo imele svoje občinske lige, zato smo igrale s fanti skupaj v ekipi. Bilo je obdobje kreiranja ženskih ekip in takrat smo trenirale za golom v Puštalu, stran od fantov, kar mi je bilo malo žal.
Kako ste potem to, če lahko rečem »zapostavljenost« iz fantovske ekipe, izkoristili v svoj prid?
Ja, tako, da sem z 12. leti odšla v Cerklje, kjer so imeli žensko ekipo in tam sem začela razvijati svojo nogometno kariero. Začela sem igrati za U13 in nato sem ostala tam vse do članske ekipe, približno 4 leta. Pred tem sem v Škofji Loki trenirala v glavnem s fanti, ker je bilo punc premalo za sestavo ekipe. Pri fantih sem se naučila igrati dober nogomet, saj so bili bolj tehnično podkovani, tisti časi so mi dobri časi.
Je bilo in je najverjetneje še sedaj tako, da ima edini ženski klub ŽNK Cerklje, ki igra v prvi nogometni ligi Triglav, širok gorenjski prostor, v katerem lahko dobi močan ženski nogometni kader?
Res je, v Puštalu smo imeli en ženski turnir, kjer so bili prisotni tudi trenerji iz Cerkelj in Ljubljane. Po tehtnem premisleku sem se odločila za Cerklje, kamor je odšlo poleg mene še nekaj deklet, tako so si naši starši lažje razporejali, kdo bo vozil loška dekleta na trening v Cerklje.
Na katerih igralnih pozicijah ste se v preteklosti že preizkusili?
Na začetku sem se preizkusila v vlogi vratarke. Ker sem manjše postave so me nasprotnice kmalu »prebrale« in na gol streljale ponavadi visoko žogo, katero sem včasih s težavo ujela. Nato so me prestavili na pozicijo branilke, kjer igram še sedaj. Drugače sem dolgo branila gol, od lige U13 naprej, nato sem bila vratarka samo po potrebi, če je bila glavna vratarka poškodovana, ker sem imela največ znanja med igralkami. V vratih sem imela en poseben refleks, in trenerji so me pustili tam. Do sedaj sem igrala na vseh pozicijah razen na »špici« oziroma napadu, pri ŽNK Ljubljana je moj prostor v obrambi na levem beku.
S svojo dobro igro ste najverjetneje že nekaj časa bili opazovani iz Ljubljane, iz kluba ŽNK Ljubljana, kjer igrate sedaj?
Res je, do konca lanske sezone je moja trenerka Urška Žganec bila tudi pomočnica selektorske slovenske reprezentance U17, moja soigralka Katja Grad pa fizioterapevtka reprezentance in ravno oni dve sta vzpostavili stik s klubom in nato z menoj. Eden najmlajših ženskih nogometnih klubov v Sloveniji, ŽNK Ljubljana, mi je predstavil sistem treninga, ki mi je bil zelo pri srcu, tudi klub je nastal izključno od deklet, ki so bile nekdanje igralke nogometa v drugih klubih. To me je pritegnilo in odločila sem se za nadaljevanje moje nogometne kariere v Ljubljani.
Kdaj ste začela igrati za reprezentanco Slovenije?
Najprej sem bila naknadno vpoklicana mislim, da v reprezentanco U16, kjer sem videla, da moram pri svoji igri še veliko postoriti, da bom lahko postala stalna reprezentančna igralka. Drugače pa sem prvi poziv za igranje za Slovenijo dobila za reprezentanco U17, kjer smo odšli v Ajdovščino na razvojni turnir. Moja prva tekma je bila proti Severni Makedoniji, kjer me je trener Luka Brumec nenačrtno dal igrati in po tekmi stopi k meni in reče, da sem ga presenetila, da sem igrala zelo dobro in tako se je počasi začelo. Zadnjo tekmo turnirja smo igrale proti Albaniji, na tej tekmi sem prejela celo »zastavico« za najboljšo igralko, kar mi je bilo zelo všeč. Nato sem še istega leta igrala z reprezentanco na gostovanju na Portugalskem, kjer nismo veliko dosegle, pa vseeno, to so bili moji začetki igranja za slovensko zastavo. Trenutno igram v reprezentanci U19, na nekaterih tekmah sem imela tudi kapetanski trak, dobro se spomnim, na prijateljski tekmi proti Srbiji. Naslednja kategorija je reprezentanca članic, kjer je Slovenija še lansko leto imela po mojem mnenju najbolj močno reprezentanco, punce so se skoraj uvrstile na EP, kar je kljub temu zelo lep uspeh za slovenski ženski nogomet.
Kako ste zadovoljni z ekipo ter klubom, v katerem sedaj igrate, po statistiki, lansko sezono niste izpustili niti ene tekme, bi lahko rekli, da ste že steber obrambne linije?
Ne bi se strinjala, da sem steber obrambne linije, ker sem najmlajša na tej poziciji. Imam pa občutek, da s svojo igro postajam počasi del tega, kar me veseli. Steber obrambne linije je zagotovo Zala Petrič. V bistvu se bolj posvečam nogometu ravno sedaj, ko igram v Ljubljani, imajo drugačen sistem treningov, ekipa je super, dekleta med seboj se spoštujemo, zaupamo. Kiara Ema Čeč, Kaja Prelovšek, Tanja Vukman ter jaz smo najmlajše v ekipi. Jaz in Kaja igrava v prvi postavi. Ko sem leta 2025 prišla v klub, je bila ekipa po letih starejša, če pogledamo še ostale ekipe v prvi ligi. V lanski sezoni je prišlo še nekaj mladih punc, tako da povprečna starost vztrajno pada.
Kje se vidite v nadaljevanju vaše nogometne kariere ter ali se po vašem mnenju v Sloveniji razvija ženski nogomet, v smislu ogleda tekem, televizijski prenosi?
Poleg nogometa je tukaj pomembna tudi šola, trenutno mi igranje za ŽNK Ljubljana popolnoma ustreza, sem vesela, počutim se odlično. Kaj bo pa prihodnost prinesla, pa v tem trenutku ne razmišljam. Ko končam gimnazijo Kranj, se bom vpisala na fakulteto, potem bomo pa videli, kako se bo moja nogometna pot razvijala. Nekako vidim dve poti v moji karieri, če bom pridno študirala, potem je smiselno igrati onkraj Atlantika, če se bom posvetila izključno nogometu, potem bi raje igrala za kakšen uveljavljen evropski klub. Drugače sem zelo vesela, da se na Planet TV predvajajo ženske tekme, vendar veliko ljudi še sedaj ne ve, da se lahko spremlja prva liga po televiziji, mogoče malo več oglaševanja in boljši marketinški prijem zagotovo ne bi škodil. Škoda je tudi, da zaradi premajhnega prostora ob nogometni zelenici, kjer dekleta igrajo nogomet, se praktično ne more posneti določeno prvenstveno tekmo oziroma derbija, kar bi bilo za razvoj ženskega nogometa v prihodnosti najbolj pomembno. Vsa dekleta, ki igramo nogomet, želimo javnosti sporočiti, da je ženski nogomet prav tako lep in zanimiv za pogledat, ali na Planetu, sploh pa v živo. Še vedno smo zelo daleč od fantov nogometašev, ki se lahko preživljajo z nogometom, pri nas dekletih, pa morajo hoditi v službo, nogomet jim je kot nekakšen hobi.
Bi za konec želeli povedati širši javnosti kakšno zgodbo, anekdoto?
Mogoče samo to, da v mojih začetniških letih, ko sem imela nekaj zaporednih slabih tekem, sem tudi pomislila, da bi nehala, takrat sta starša tako sestro Piko kot tudi mene spodbujala, da je vsaj do 18 leta potrebno vztrajati v športni panogi, kar v mojem primeru tudi sem. Sedaj, ko sem stara 18 let, pa mi nogomet pomeni nekaj več, v igranju uživam, in če imam kakšen slab dan, pozabim in se s tem motiviram za naslednje tekme. Potrebno je vztrajati v športu, ki ga imaš rad, tako sestra v squashu, jaz pa v nogometu. Pri nogometu imam z leti vedno večji zagon in ponosna sem na sebe, na družino, ki me spodbuja. Mogoče še namig za vsa mlada dekleta, preizkusite se v nogometu, ne bo vam žal, ni noben bau bau.
Za konec ne pozabite na prvo tekmo ženske nogometne lige nove sezone, ki bo v nedeljo, 9. avgusta ob 11 uri, v Velesovem. Vabljeni!
Besedilo in foto: Gorazd Kavčič
