Ste vedeli, da med številnimi fanti v kranjskem Triglavu hokej pridno trenirajo tudi dekleta? Ena od njih je skoraj 15-letna Maša Ankele iz Stražišča, ki že od osmega leta trenira v Hokejskem klubu Triglav Kranj.
Poletje je še, ti pa si pred kratkim že opravila treninge na ledu. Kako je bilo na klubskih pripravah?
Z ekipo dečkov U15 Hokejskega kluba Triglav Kranj smo bili dober teden na pripravah na Češkem, kjer smo imeli vsak dan dva treninga na ledu in en suhi trening. Vsak od treningov je trajal uro in pol, torej smo imeli vsak dan štiri ure in pol treningov, kar je res veliko. Vsak trening je bil zanimiv in po koncu smo bili tako utrujeni, da so nas bolele noge. Po koncu vsakega treninga pa smo imeli počitek in tudi to je bil pomemben del dneva – počitek in druženje.
V ekipi dečkov U15 je v Kranju letos več kot 25 fantov in eno dekle. Kako je biti edina punca v ekipi?
Dobro. Ni pomembno, s kom si v ekipi, pomembno je, da se imamo dobro in se razumemo.
Kako je sicer biti dekle v hokeju: je to plus ali minus?
Oboje, je pa odgovor na to vprašanje odvisen tudi od tega, kje si in kakšne standarde imaš. V Sloveniji, denimo, je pri puncah manj konkurence, zato imaš več možnosti, da prideš v reprezentanco. To pomeni tudi, da se lahko bolj osredotočiš nase in da se ne primerjaš toliko z drugimi. A že če pogledaš čez mejo, v Avstrijo, je tam zelo veliko konkurence med hokejistkami, saj je tam hokejistk veliko več kot v Sloveniji, zaradi česar so standardi ženskega hokeja tam višji.
Sprva si, tudi v Kranju, trenirala umetnostno drsanje, nato si se vpisala v hokejski klub. Kdo te je navdušil nad drsanjem?
Moj oče Jernej, ki je bil v preteklosti hokejist kranjskega Triglava. Hokej sva po televiziji in v ledeni dvorani gledala z očetom, pa tudi ko sem bila na umetnostnem drsanju, sem vedno rada spremljala, kako so moji sovrstniki trenirali hokej. Opazoval sem te treninge, ki so se mi zdeli zelo zanimivi. Pravzaprav mi je bilo zanimivo vse – tako oprema, ki so jo nosili, kot tudi ovire, ki so jim jih trenerji med treningi postavili na led. Tako da sem začela trenirati zaradi »firbca« (smeh).
Od tega, ko si prvič obula drsalke, je minilo že skoraj deset let. Si šla odtlej na vsak trening z veseljem?
Zdi se mi, da bi se do danes že naveličala, če bi šla vsakič na led z enakim veseljem. Tako je, vsaj zdi se mi, z vsemi športniki: da so prišli do uspeha, so morali verjetno iti tudi na kakšen trening, ki jim ni najbolj ustrezal. A to je fora: da greš skozi vse to, da se potrudiš in da si na koncu močnejši.
Priprav in počitnic je konec, začenja se nova hokejska sezona. Česa se najbolj veseliš?
Turnirjev z mlado slovensko žensko reprezentanco U18, ki se zdaj počasi oblikuje, veselim pa se tudi celotne sezone, v kateri bom igrala tako za članice Hokejskega kluba Triglav Kranj kot tudi za že omenjeno ekipo dečkov U15. Veselim se novih soigralk in tega, da nas bo spet treniral Žan Zupan. Nimam pa nekih pričakovanj – predvsem se veselim igranja in tega, da vidim, kako bo vse potekalo.
Hokejistka je tudi tvoja dobra prijateljica Ajda Jošt (intervju z njo si lahko preberete TUKAJ). Kako je igrati, ko sta skupaj v ekipi?
Ajda je kdaj vratarka, kdaj igralka, vsakič pa me spodbuja, da še bolj verjamem vase, saj je moja prijateljica. Ko je vratarka, je lažje igrati obrambo, saj vem, da je za menoj še ona, ki je odlična. Če pa sva obe igralki, si skorajda bereva misli, kajti ona zelo dobro bere igro in tako nam je vsem lažje. No, vsem, razen nasprotni ekipi (smeh).
Kaj to pomeni, da »bere igro«?
Da dobro sledi igri, hitro razmišlja in se dobro tudi odzove. Pri vsakem od hitrih ekipnih športov, kot so košarka, nogomet in seveda tudi hokej, je tako, da je vsak trenutek na terenu drugačen. In dobri igralci, kot je Ajda, se dobro odzovejo v vseh situacijah.
Kmalu boš stara 15 let. Kje se vidiš čez pet, deset let?
Ne razmišljam preveč o tem. Zdi se mi, da se vsak hokejist ali športnik nasploh nekako želi v tujino, kar pa ne uspe vsakemu. Vsekakor si želim, da bi bila še naprej vpeta v hokej, da bi ta šport trenirala še naprej ali morda postala trenerka.
Pri mladih igralcih, tudi pri tebi, velikokrat vidimo, da imate na tribuni veliko podporo. Kaj ti pomeni, ko zate navijajo starši, sestra, babice in dedki, strici in tete?
Vesela sem, da pridejo in si vzamejo čas zame, da me pridejo spodbujat in da podpirajo nekaj, kar imam rada. Všeč mi je, ko me babi vpraša kaj o hokeju, saj to pomeni, da jo zanima. Moja družina ima rada to, kar imam rada jaz in to je tisto, kar mi res veliko pomeni.
Kaj bi rekla, deklicam, ki zdajle morda berejo ta intervju, in razmišljajo o tem, ali naj gredo v ledno dvorano na prvi trening hokeja ali ne?
Rekla bi jim, da je hokej šport, ki ga moraš poskusiti. Ne moreš se prisilit, da ti je všeč. Enostavno moraš imeti rad ta šport ali ga pač zelo hitro vzljubiti, sicer ne boš nikamor prišel.
Še zadnje vprašanje – kaj je zate hokej?
Zame je hokej način življenja, saj na ledu in ob njem spoznaš disciplino, red, pospravljanje, pripravljanje, druženje, komuniciranje … Vse tisto torej, kar rabiš v življenju.
Besedilo: Taja Nachbar
