Slovenija in slovenski narod, dobrih dva milijona nas je, se v tem trenutku med 60-70% odraslega prebivalstva ukvarja s športom in telesno aktivnostjo. Najbolj pogoste aktivnosti so hoja, tek in kolesarstvo. Od tega odstotka se približno 41% prebivalcev s športom ukvarja večkrat tedensko, medtem ko je povprečje Evrope le 32%.
To nam pove, da smo Slovenci športen narod po duši in srcu, posledica tega je zagotovo, da na tako majhnem prostoru lahko na generacijo ali dve uspemo s svojim znanjem ustvariti svetovno znane športnike v smučarskih skokih, košarki, kolesarstvu, hokeju, športnem plezanju, alpskem smučanju, plavanju, atletiki, gimnastiki, namiznem tenisu in še bi lahko naštevali. Ob tem ne smemo zanemariti podatka, da imajo vsi ti posamezniki v svoji glavi eno in isto miselnost, to je zmagovita miselnost, ki jih žene naprej in za vsemi odličnimi športniki stoji in navija »iz druge vrste«, kadar je na sporedu kakšno športno tekmovanje svetovnega kova, si upam trditi, da vsa Slovenija. Vsi dihamo za dobro uvrstitev naših športnikov, nenazadnje ali postanejo svetovni ali olimpijski prvaki, ali morda dosežejo samo 45. mesto, smo Slovenci ponosni, da živimo v času svetleče slovenske športne zgodovine.
Da so naši športniki odlični na prvenstvih, na olimpijskih igrah, kaže dejstvo, da so domov prinesli že preko 100 olimpijskih medalj. Zanje skrbijo iz druge vrste posamezniki, ki bi si prav tako zaslužili olimpijsko medaljo, pa vendar so vedno v ozadju, skrbijo, da dotična športna panoga, v kateri so prisotni, nikoli ne bo zamrla in da bo tudi zaradi njih vedno dovolj športnega kadra ter mladih upov. Eden izmed pomembnih ljudi iz druge vrste je prav gotovo gospod Peter Slatnar, ki s svojim podjetjem Slatnar že nekaj let uspešno sobiva predvsem v smučarskih skokih, najdemo ga tudi v turnem smučanju. Peter nam je pred kratkim zaupal svojo zgodbo.
Peter, povejte našim bralcem športnega portala ter sledilcem, kako se je odvijala vaša mladost, kdaj ste se prvič srečali s smučarskimi skoki?
»Smučarski skoki so bili moj prvi šport v katerega sem se zaljubil in edini šport, ki sem ga resno treniral celo mojo mladost. Pri petih letih, po prometni nesreči, po kateri so bili bolj slabi obeti, da bi jaz sploh lahko kaj treniral je takratna zdravnica priporočila, da se bom moral s kakšnim športom vseeno ukvarjati, da bom lahko pravilno shodil, da bom nazaj učvrstil mišice, motorične sposobnosti. Skratka, z nekaj operacijami sem potreboval dlje časa, da sem se po športno postavil na noge kot ostali sovrstniki. Skozi šolsko okno sem en dan videl nekaj otrok, da so trenirali na igrišču. Ko sem gospo v tajništvu vprašal, kaj delajo, mi je povedala, da so to smučarji skakalci. Takoj sem odhitel domov in staršem sporočil veselo novico, da bom začel trenirati smučarske skoke. Najprej je s strani staršev prišel odgovor, da jaz to ne morem trenirat, a so se na moje vztrajanje kasneje le omehčali in mi dovolili, da sem se pridružil skokom. V naši družini je bilo takrat že prisotno smučanje, na Krvavcu je bilo vedno veliko snega, oče je znal dobro smučati, sestra se je ukvarjala s smučarskim tekom, mama se je sicer ukvarjala s kegljanjem, skratka bili smo prava športna družina. Starši so kljub odobritvi po tihem pričakovali, da bo naš Peter obupal in nehal, vendar se to ni zgodilo. Letošnje leto poteka že 52 leto, odkar sem v smučarskih skokih.«
Ste takratni fantje, ki ste trenirali smučarske skoke v občini Cerklje, pripadali lokalnemu klubu, ste imeli kakšno skakalnico?
»Fantje okoli Cerkelj smo bili že podmladek takratnega Smučarskega kluba Triglav iz Kranja, v Cerkljah je nad nami bedel Janez Bukovnik (sedanji član odbora za smučarske skoke ter predsednik komisije za sodnike in tehnične delegate pri smučarski zvezi Slovenije). Cerkljanski fantje smo takrat bili pri vrhu najboljših v smučarskem klubu. Takrat so poleg mene z območja Cerkelj na Gorenjskem skakali med drugim še Krištof Gašpirc, Bojan Globočnik, Martin Škrjanc, kasneje še Janez Globočnik, Marjan Kropar, Primož Delavec. Preko športnega društva v Adergasu, čigar predsednik društva je bil zdajšnji župan Franc Čebulj, smo skrbeli za tamkajšnjo skakalnico (K-28), ki je najprej delovala le pozimi. Eno skakalnico smo imeli v gozdu pri vasi Pšata, kasneje sta dve skakalnici bili zgrajeni na Kriški planini na Krvavcu (K-30 in K-73). Vendar smo se mi kljub temu vozili še v Kranj oziroma najprej v Stražišče k Finžgarju, kjer je bila 10 metrska skakalnica, kajti na kranjski skakalnici (K-50) še nismo smeli skakati. Takšno je bilo obdobje čez poletje, pozimi je bila zgodba popolnoma drugačna, zaradi snega je imela skakalnico skoraj vsaka vaška skupnost.«
Kako se je razvijala vaša skakalna kariera v nadaljevanju, kdaj ste preizkusili letalnico v Planici?
»Kot sem že omenil smo v zimskem času skakali povsod, z veterani, člani, skratka tako smo se kalili ter skakalno rasli. Vsak konec tedna smo nekje skakali. Nato sem prišel najprej v mladinsko ter kasneje v člansko B reprezentanco. A reprezentanca je bila v tistem času zelo močna, tako da si težko prišel mednje. Ob dobrem skakanju si za nagrado lahko šel na Japonsko ali v ZDA, da so lahko najboljše malo spočili. Vsakemu skakalcu je bil poleg dobrih skokov cilj tudi skočiti na letalnici v Planici, leta 1985 sem se tudi sam preizkusil in tako sem v moji skakalni karieri dosegel še zadnjo kljukico, kot smo temu takrat dejali.«
Med 18-20 leti starosti se pri vsakem fantu poraja vprašanje, ali nadaljevati športno kariero ali nadaljevati z normalnim življenjem, družino, kako ste se vi s tem soočali?
»Takrat smo bili ravno v zadnjem letniku srednje šole in marsikdo je razmišljal že o svoji prihodnosti, študiju na univerzi ali obveznem služenje vojaškega roka. Jaz sem se odločil za slednjega ter za čas vojaščine postavil smuči v kot. Po odsluženem vojaškem roku sem že nestrpno pričakoval prve treninge. Na kondicijskem treningu so mlajši fantje tekli kar mimo mene, sem mal začudeno pogledal in se usedel na robnik atletske steze. Po vprašanju trenerja, ali je vse ok, sem enostavno rekel, da zaključujem svojo skakalno kariero. Kljub trenerskemu angažiranju o počitku in treningu naslednji dan, sem skakalne smuči postavil v kot in se poslovil od aktivne kariere smučarja skakalca. Mogoče, če bi vztrajal še kakšnih 5 let, bi lahko tekmoval v svetovnem pokalu ali evropskem pokalu (sedaj kontinentalni pokal). Vendar sem kljub končanju od skakalnih skokov takrat odnesel zelo veliko, videl veliko sveta, pridobil samozavest, samostojnost, se naučil tujega jezika, skratka veliko pozitivnih reči. Sedaj v vlogi veteranskega skakalca še vedno skačem na veteranskih tekmah, bolj za svoje osebno veselje in s tem sem popolnoma zadovoljen.«
Ob bok vaši skakalni karieri je vaš oče od leta 1972 naprej imel orodjarsko obrt, najbrž dela ni zmanjkalo?
»Res je, takoj sem poprijel za delo v očetovem podjetju in takrat so v ospredje prišli drugi življenjski cilji, želja po samostojnosti, družina. Skakal sem samo še na kakšnih vaških tekmah. Večji del takratne orodjarne, struženja in rezkanja je bil osredotočen na avtomobilsko industrijo.«
Kako ste takrat gledali na razvoj smučarskih skokov, so bili osnovni materiali naših skakalcev enaki tujim skakalcem?
»Recimo v tistem času so določeni ljudje v avstrijski reprezentanci že gledali kakšne smuče mora imeti določen posameznik, potem velikost in propustnost dresa, pri nas si na treningu dobil en par skakalnih smuči, iste velikosti kot vsi ostali in normalni dres in to je bilo to, če si šel potem na mladinsko SP si zopet dobil enake smuči kot tiste prve, pa če so ti ustrezale ali ne. Takrat so bile recimo 250 cm dolge smuči težke med 5 in 6 kg, sedaj so take smuči težke 2,5 kg. Pravili smo jim »sulice«, vse so bile ozke in debele in če je samo ena smuča malce spremenila smer v skoku je bilo že vse narobe, težje si jih obvladoval kot sedaj. Takrat smo še vsi sonožno skakali, smuče smo v zraku umaknili malce na stran, vsi smo tako skakali. Oče od Anžeta Semeniča je recimo takrat skakal že skoraj na »V« slog, pa ne zato, ker je predvidel, da bo to slog sedanjega časa, marveč zato, ker se je enostavno tako naučil in se spomnim, da ga ravno zaradi takega »neatraktivnega sloga« niso pustili na letalnico.«
__________________________________________________________________________________
»Moje osebno mnenje o Petru Slatnarju in njegovi ekipi so same pozitivne stvari, želel sem, da pridem z njim v stik glede naših vezi, na katerih je plastika pogosto pokala. Posledično so se zgodili tudi padci in poškodbe skakalcev. Peter je bil skakalec v svoji mladosti in je najbolj vedel, kateri del vezi bi bilo smotrno popraviti oziroma izboljšati. Peter se je tega lotil s polno vnemo in moram reči, da so njegove vezi sedaj tako izpopolnjene, uporablja jih preko 80% vseh skakalcev in skakalk v svetovnem pokalu. Kot eden od predstavnikov smučarske zveze mi je všeč, da ga imamo na dosegu roke, če je kaj narobe takoj poprime za delo in napako odpravi, sodelovanje med njim in zvezo je več kot odlično. Veliko nam je olajšal stvari predvsem z vidika varnosti in same kvalitete skoka. Njegove vezi ne samo držijo čevelj na smučki marveč tudi kontrolirajo obnašanje smučke v zraku. No, njegovo nadaljevanje so smučke Slatnar, tako da imamo ta segment smučarskih skokov zelo dobro pokrit. Peter je prisoten tudi na večina tekem in takoj opazi, ali so kakšne napake, ki bi jih bilo potrebno popraviti. Ob tem bi se Petru Slatnarju rad zahvalil, da smo prišli tako daleč, to sodelovanje se pokaže na koncu na uspehih naši smučarskih skakalcev in skakalk. Zelo dobro sodelujemo z njegovim sodelavcem, prav tako bivšim skakalcev, Rokom Urbancem, ki nas vedno pokliče in vpraša, ali je določena posodobitev v redu, skratka zaupanja vredna desna roka Petra Slatnarja« je povedal skakalni trener Jani Grilc, mož, ki je treniral in verjel v uspeh vseh skakalcev in skakalk v SK Triglav, še posebej, Primoža Peterko, Petra, Domna in Niko Prevc.
__________________________________________________________________________________
Glede na vaše osebne izkušnje v smučarskih skokih, kdaj ste začeli posvečati več časa v razvoj smučarskih skokov?
»Ja, to je bila zanimiva zgodba. Jani Grilc je nekega dne prišel k meni in potožil po problemih s smučarskim plastičnim okovjem, v želji naj poizkusim nekaj ukreniti in izpopolniti trenutne vezi. Že takoj na začetku sem mu dejal, saj so vezi čisto v redu, kaj jim pa manjka, vendar v prihodnjih nekaj dneh nisem mogel zaspati, se zaprl v orodjarno in začel razmišljati. Na takratne vezi sem dal nekaj novitet, vendar odziv ni bil dober in sem zadevo pustil. Nato Jani zopet pride k meni in vpraša, kako napredujejo nove vezi, da ga sprašujejo tujci. Takrat me je postavil pred dejstvo, ali razvijati nov sistem vezi ali pa vse vreči v kanto za smeti. Na začetku sem sam res začel razvijati nove vezi in prvi, ki jih je preizkusil je bil Robi Kranjec. Nove vezi so dobro delovale, pridobil sem zaupanje skakalcev in takrat so slučajno v Kranju trenirali Poljaki z Adamom Malyszem na čelu. V želji, da preizkusijo vezi, sem jim dal v času treninga en par vezi. Ob koncu treninga so prišli do mene in tako sem jim prodal prvih ter vseh 15 parov vezi, ki sem jih imel v delavnici. In tako se je začelo.«
_________________________________________________________________________________
»Letalnica Oberstdorf, tekma v poletih, Jurij Tepeš po prvem skoku odtrga podplat na sprednjem delu čevlja. Ker je imel Jurij specifično nogo, imel je zelo nizek čevelj, ker je nizko čepel, so tisti čevlji, ki bi jih normalni skakalec vrgel v smetnjak, bili ravno pravšnji za Jurija. Jurij da čevelj meni, jaz se ga lotim tako kot vsakega, v podplat zvrtam luknjice, skozenj zrinem en majhen vijak, ga zavijačim, sprednji del vezi na smučki malce pobrusim, da naredim prostor in ga dam nazaj Juriju. To je to, sedaj pa poizkusi pa boš videl, naredi lep skok pa bo držalo,« sem ga opomnil. Jurij skoči še zadnji skok in končno 2. mesto ter veselje.
_________________________________________________________________________________
Najprej ste se posvetili posodobitvi in izdelavi smučarskih vezi, kasneje še skakalne smuči?
»Res je, bilo je leta 2004, takrat sem začel sestavljati ekipo, v veliko pomoč sta mi takrat na proti prišli tudi moji hčerki Talita in Maruša. Nato smo začeli razvijati smučarske vezi, najprej zadnji del oziroma pete. Po predstavitvi pri svetovni smučarski zvezi, sem dobil zeleno luč za moje »inovativne pete«, da jih lahko uporabljajo skakalci v svetovnem pokalu. Naše Slatnarjeve pete je takrat uporabljalo med 70-75% vseh skakalcev. Nato sem začel razvijati še prednji del vezi. Povezal sem se z Matjažem Žagarjem, skakalcem iz moje generacije, ki je podobni sistem naredil že nekaj let prej in skupaj sva osnovala predhodnico skakalnih vezi, take kot so sedaj.«
Potem je skakalna srenja doživela majhen šok, ko je podjetje Elan naznanil, da bo prenehal izdelovati smuči za smučarje skakalce. Mi lahko poveste kaj več o prevzemu izdelovanja smuči?
»Ravno letos pomladi je bilo 10 let od tega, ko so v Elanu sporočili novico. Za nas je bila to šokantna novica. Sicer smo že prej sodelovali z Elanom na takšen in drugačen način, najverjetneje je Elan pričakoval, da bomo avtomatsko prevzeli izdelovanje skakalnih smuči. Seveda smo bili takoj za stvar, vendar se nismo zavedali v kakšne škornje smo se obuli. Zdaj, če se ne bi odločili za to menjavo, se mi zdi, da bi Elan enostavno zaprl proizvodnjo skakalnih smuči. Naredili smo mehak prehod, Elan nam je pomagal z razvojem, inženirji so pomagali, imeli smo 100% podporo, no, še danes jo imamo. Čeprav, imamo danes svoj razvoj smuči, se smuči še vedno proizvajajo v prostorih Elana, pri nas v Cerkljah namreč ni dovolj prostora. Takrat je bilo na trgu veliko izdelovalcev smuči, danes so recimo samo trije, poleg nas je tukaj še Fischer in Van Deer. Mislim, da gre prihodnost nam v korist, saj smo malce bolj cenovno ugodni, predvsem bolj fleksibilni, to v našem poslu veliko šteje. Predvsem so bolj prijazni v državah, kjer se skakalni smučarski šport še razvija. Imam pa občutek, da imamo vsako leto večji faktor v skakalnem športu, skakalci na naših smučah nam zaupajo in to me nenazadnje veseli. Seveda, prostora je še za nekaj skakalcev v svetovnem pokalu, da jih vzamemo pod naše okrilje. No, lahko bi vzeli praktično vse, samo v našem podjetju delamo na tem, da smo z manjšo količino skakalcev bolj zadovoljni in da nam skakalci to vračajo z zaupanjem in spoštovanjem.«
__________________________________________________________________________________
»Lepa anekdota je bila, ko se je svetovni pokal v smučarskih skokih ustavil v Innsbrucku, na tekmi Novoletne turneje. Takratnemu skakalcu na naših smučkah, Kamilu Stochu je, mislim da na trening skoku, počil zadnji plastični del čevlja. Vzel sem čevelj in se odpeljal proti domu, da mu ga popravimo. Vmes sem klical v delavnico, da naj naredijo duplikat spodnjega dela njegovega čevlja, pravšnjega za Kamila. In ko sem prišel v delavnico smo spodnji del pritrdili na Kamilov čevelj ter se takoj odpeljal nazaj proti Innsbrucku. Nekje na pol poti so me pričakali Poljski trenerji, vzeli čevelj in na koncu se je vse dobro končalo, s Kamilovo zmago v Innsbrucku. In prav zaradi te naše fleksibilnosti, smo potem začeli razvijati spodnje dele čevljev pri peti. Sedaj uporablja veliko število skakalcev naš izdelek, identičen popravi pete čevlja Poljaka Kamila Stocha. Jaz pomagam vsakemu skakalcu, če potrebuje pomoč, pa če je naš ali ne, vsakemu sem na voljo. In dobrota ter takojšna pomoč se kdaj tudi povrne.«
__________________________________________________________________________________
Gospod Peter povejte mi še za konec, kakšne občutke ste imeli ob prvi zmagi Slatnarjevih smuči v svetovnem pokalu v začetku sezone 2016-17?
»Skakalne smučke Slatnar smo začeli izdelovati v poletni sezoni leta 2016. Z nestrpnostjo smo čakali na prve tekme zimske sezone 2016-17 in predvsem odziv javnosti ter skakalnih strokovnjakov, ali se bo naša smučka obnesla vsaj tako dobro, kot je bila prej Elanova smučka. Žal me na prvi tekmi v Ruki na Finskem ni bilo, zaradi dobrih skokov Petra Prevca smo pričakovali vsaj stopničke, vendar je podrsal in bil na koncu drugi. No, na naše veliko veselje je Domen Prevc sestavil dva vrhunska skoka in zmagal ter zabeležil prvo našo zmago na smučkah Slatnar. Peter Prevc je uspeh dopolnil s tretjim mestom.«
Podjetje Slatnar zaposluje dobrih 20 ljudi, vendar Peter vedno na intervjujih opozarja, da podjetje Slatnar ni samo on ampak vsi, od tistega, ki se je priključil ekipi pred kratkim, do tistega, ki ima najdaljši staž pri njih. Prav vsak je pomemben člen ekipe in ponosen je na celotno ekipo. Tudi če bi bilo potrebno priti v soboto ali nedeljo v službo, bi takoj prišli. Podjetje je uspešno toliko, kot je zadovoljen tisti najšibkejši člen v podjetju.
Podjetje Slatnar je od izdelane prve smučke leta 2016 ter od prve tekme v svetovnem pokalu v sezoni 2016/17 do sedaj zabeležilo na SP v poletih 27 stopničk, od tega 11 zmag, na olimpijskih igrah skupno 45 medalj, od tega 16 zmag, 93 zmag v svetovnem pokalu (tukaj se šteje tudi zmage za pokal narodov, veliki in mali kristalni globus, novoletna turneja, Raw Air turneja in Planica 7 ter na FIS nordijskem svetovnem prvenstvu 93 uvrstitev na zmagovalni oder, od tega 27 zmag. To je res odlična zgodba o uspehu smučarjev skakalcev in skakalk in mi vneti navijači smučarskih skokov bomo s Slatnarjevo pravljico navijali za naše še naprej.
Besedilo in foto: Gorazd Kavčič
