Dobro vemo, da se vsi aktivni športniki in vsi, ki šport bolj podrobneje spremljate z vašega omiljenega prostora, tukaj mislim predvsem na vaš udoben kavč, nedvomno veselite časa božičnih in novoletnih praznikov in čarobnega trenutka v krogu družine ali svojih ljubljenih. V prvi meri se telo spočije od napornega treninga in pomembnih tekem in, tisto najvažnejše, da se lahko med svojimi najbližjimi poveselimo, objamemo, izmenjamo vesele in manj vesele trenutke naše preteklosti in predstavimo svoje osebne želje za prihajajoče leto, ki prihaja. Naša srca se konec leta omehčajo ter prisluhnejo raznim zgodbam, ki so krojila naša življenja, na nas je, da se iz njih kaj naučimo.
V mesecu decembru sem se v plezalnem centru »Plezarna« v Britofu srečal s para športnikom, 32-letnim Matejem Arhom iz Preddvora, ki je športno aktiven že celo življenje. Vmes je doživel nesrečo pri plezanju, katera mu je spremenila njegovo prvotno življenjsko pot. Z Matejem sem po koncu njegovega treninga opravil intervju. Mateja zelo cenim in ga spoštujem, navdušila me je njegova življenjska zgodba, polna veselja in tudi žalosti, a le za kratek čas. Matej je malce skrenil s tiste začrtane poti, ki jo ima vsak najstnik, a si je uredil življenje, dela zopet tisto, kar najraje počne, več pa v nadaljevanju, veselo branje:
Matej, povej nam in našim sledilcem športnega portala, katera žoga je bila tvoja prva žoga, ki si jo bolj »ujel v roke«?
Glede na to, da sem že celo življenje Preddvorčan, sem najprej aktivneje igral rokomet. Za športne aktivnosti me je navdušil tri leta starejši brat Klemen. Ker vas ni imela primerne dvorane, se je naš klub povezal s kranjskim klubom. S Klemenom sva med drugim veliko metala na koš v vasi, se spomnim, a me je vse skozi zanimalo še plezanje. Veliko smo hodili po hribih v okolici, plezali ferate in ko sem prvič plezal v naravni steni, me je ta občutek zasvojil, nekako sem se počutil svobodnega, res sem užival vsako sekundo, vsak oprimek.
Kdaj si se potem pri sebi odločil ter naredil prvi korak v plezanje?
Po rokometu sem se v 7. razredu vpisal v Alpinistični Odsek Kranj. In prva stena je bila plezalna stena nad olimpijskim bazenom v Kranju. Plezal sem do konca osnovne šole, nato sem šel v srednjo šolo v Želimlje, kjer je bil Klemen ravno maturant, najstarejši brat Štefan pa že profesor na omenjeni šoli. Takrat sem malo opustil plezanje in se bolj posvetil gorskemu teku. Konec srednje šole sem začel bolj aktivneje plezati, predvsem me je zanimalo zimsko plezanje, naravno skalo sem vedno imel rad, a pozimi sem le imel boljši občutek, da sem res v hribih. Alpinizem na splošno je širok pojem, vsako stvar moraš vsaj malo preizkusiti, tukaj mislim predvsem na ledno plezanje, nisem se veliko ukvarjal s turnim smučanjem, vse ostalo v plezanju me je zanimalo.
Glede na to, da si se bolj prepustil zimskemu plezanju, si najverjetneje začel tudi ledno plezat?
Seveda. Ko so bile razmere prave, sem se prepustil lednemu plezanju, če je bila mrzla zima, smo skoraj vsak prosti trenutek, dopoldan, popoldan in ponoči, ledno plezali. Redno sem plezal Teranovo smer v Dolgem hrbtu in Sinji slap nad Češko kočo na Jezerskem, potem severno steno Begunjščice, osvetljeno »Mlačco« v Mojstrani recimo.
V tistem času je žal prišlo tudi do nesreče, kajne?
Res je, kot sem že povedal, je bilo v danih razmerah, predvsem mrzlo vreme potrebno dodobra izkoristiti. Spomnim se, da sem ledno plezal že tretjič v štirih dneh. Vmes se opravljal študentsko delo in smo se z družbo odločili, gremo nekaj splezat na hitro, da pridem še pravočasno v službo v Ljubljano. Odpravili smo se plezati desni krak Luciferja v bližini Gozd Martuljka. Poleg mene sem imel še dva soplezalca, vedno sem šel jaz plezat naprej, tisti težji del sem normalno preplezal, potem sem pa nad težjim delom omahnil cca 40 metrov globoko ter si poškodoval hrbtenico. Diagnoza je bila paraplegija, od višine popka navzdol.
Kdaj si potem začutil, da se boš kljub nesreči še vedno predajal športu, ne nazadnje para plezanju?
Ni me bilo treba posebej prepričevati, ker sem športnik po srcu in duši. Še takrat, ko sem bil na rehabilitaciji v Soči, sem zbežal ven. Moj dobri prijatelj in zdajšnji trener si je izposodil avto, vanj sva dala moj takratni invalidski voziček in se odpeljala v Plezalni center v Ljubljano. Ko sem se z vozičkom pripeljal v center, poln plezalcev, je nastala »mrtva tišina«, češ, kaj pa jaz delam v centru. Prijatelj me je lepo privezal in sem najprej splezal smeri težavnosti 3 in 4. Takrat sem videl, da se da plezati in sem takoj sprejel nove izzive. Takoj sem poklical domačina Jurija Ravnika, selektorja reprezentance v para plezanju. Kot 23-letni »mulc« sem prišel v reprezentanco, prvo leto sem se uvajal, tekmoval še nisem.
Ali si se športno udejstvoval samo v para plezanju ali še v kakšni drugi športni panogi?
Kot član društva paraplegikov Gorenjske sem na začetku poizkusil vse, kar bi mi bilo všeč in priznam, v začetku sem bil »zasvojen« z napredkom para športa na splošno, ko zaradi nesreče padeš v tako situacijo in predvsem dokazuješ sebi, da zmoreš. Poizkusil sem se v ročnem kolesarjenju, preko pokojnega Janija Učakarja sem preizkusil tudi košarko na vozičkih. Dan pred treningom me je poklical, rekel, da me pride iskat, odideva na trening in me pripelje nazaj domov. Mene je takrat zasvojil s košarko. Všeč mi je bilo, ker je košarka ekipni šport, spoznaš prijatelje s podobnimi problemi, tam sem se poleg košarke naučil vse ostalo, kar se tiče življenja na vozičku. Košarko sem ter tja še igram, a jaz sem bolj za umirjene športe in tako sem se prepustil para plezanju, kjer sem še danes.
Če izvzamem para plezanje, ki ga opravljaš sedaj, kako daleč si s para košarko?
Sem v košarkarski reprezentanci, v tem trenutku bolj v rezervi, če je potreba pridem, drugače pa sem še vedno član kluba v Italiji, kjer je te vrste košarka veliko bolj razvita kot pri nas. V Sloveniji obstajajo štirje klubi, z recimo okrog 50 poznanimi igralci, v Italiji je preko 30 klubov, tekmovanj je več in se ti finančno bolje izplača.
Lansko leto si se poročil, najbrž te žena zelo podpira na tvoji športni poti?
Res je, dobro leto sem poročen, žena, ki se prav tako ukvarja s plezanjem, me podpira, skupaj hodiva tudi na treninge, ki jih opravljam v Plezarni v Britofu, Bolder Sceni v Kranju in v Ljubljani. Organizirava se tako, da grem jaz na tekmo v tujino in nato pride žena za menoj in greva naprej še na kratke počitnice.
Kako so potekale priprave na svetovno prvenstvo v Južni Koreji, kje vse si se pripravljal?
Letošnjo sezono sem se odločil, da vso energijo usmerim v svetovno prvenstvo v Aziji, da naredim rezultat. Prilika je bila in uspelo mi je, vmes so mi spremenili še kategorijo in dobil sem možnost, da se pokažem na prvenstvu. Prosil sem trenerja Petra Hrovata, sošolca iz srednje šole, ki mi je sestavil pripravljalni urnik, en trening na teden sva opravila skupaj, tri do štiri sem opravil sam. Tukaj v Plezarni se da narediti res kvaliteten trening, ker imaš samovarovalni sistem in ne potrebuješ nobenega, da te varuje.
Matej Arh je na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji septembra tega leta v kategoriji AL1 osvojil bronasto medaljo, prvo medaljo, a sigurno ne zadnjo v svoji plezalni karieri. Matej vidi, da ima še nekaj rezerv pri samem plezanju, tako da se lahko že veselimo njegovega plezanja na naslednjih prvenstvih.
Matej je za konec še dejal, »če ti je neka stvar všeč, boš vedno našel način, kako boš to delal, ali s pomočjo tvojih nog ali brez, zdrav ali nezdrav, zmeraj se da, ne obupuj in raje ukrepaj, ne bo ti žal. Ne jamraj in raje stori nekaj zase, uživaj v življenju, ki ti je dan«.
